Znesek, ki ga odtegnete na tuji bon za gorivo, določajo tri stvari: stopnja DDV, ki jo država zaračuna na gorivo, ali ta država gorivo za osebna vozila v celoti, delno ali sploh ne dovoli za odtegovanje, in ali vaš skupni zahtevek v obdobju preseže mejni znesek. Nikoli ni torej fiksnega odstotka, ki bi veljal za celo Evropo.
Sama stopnja DDV se razlikuje od države do države in je navadno med 19 in 27 odstotkov, vendar ta odstotek še ne pove nič o tem, kaj dejansko odtegnete. Nekatere države namreč gorivo za osebna vozila delno izključijo iz odtegovanja, medtem ko je isto gorivo za kombi ali tovornjak v celoti odtegljivo. Ta razlika je za vsako državo navedena na seznamu zahtev Finančne uprave in v praksi določa več kot le sama stopnja.
Zakaj stopnja ni celotna zgodba
Direktiva, kot je 2008/9, ureja postopek odtegovanja: kako vložite zahtevek, v kakšnem roku in preko katerega portala. Direktiva ne določa, kateri del DDV dopusti država. Ta izbira je prepuščena državi povratka in prav tam se pojavi razlika med dvema bonoma, ki na prvi pogled vidita enako. Tankiranje z osebnim vozilom v eni državi tako prinese drugačen odstotek kot isto tankiranje s kombim ali isto tankiranje v drugi državi.
Poleg tega šteje tudi vrsta goriva. Dizel, bencin in utekočinjeni naftni plin se ne obravnavajo povsod enako, nekatere države pa razlikujejo tudi med vožnjo na delo in drugimi poslovnimi nameni. To je ravno tista vrsta podrobnosti, ki je ni smiselno ročno preveriti za vsako državo; to je razlog, zakaj se zahtevek za odtegovanje preveri ločeno po državi, preden se vloži.
Mejni znesek šteje tudi
Poleg stopnje in pravil države ima mejni znesek vlogo v tem, kaj se na koncu izplača. Zahtevek, ki ostane pod mejnim zneskom, se ne obdela, tudi če je vsak bon sam po sebi pravilen. Kdor pusti bone za gorivo ležati, ker se mu zdi, da ni dovolj, tako včasih presodi znesek, ki bi se kvalificiral, čim bi se s skupaj drugimi vrstami stroškov — cestninami, parkiranjem, prenočiščem — prebil čez prag. To je eden od razlogov, zakaj je kombiniranje vrst stroškov znotraj enega zahtevka pomembno.
Tisti, ki bi radi vedeli, kaj to konkretno pomeni za lastno poslovno situacijo, to najhitreje vidijo z odgovorom na nekaj vprašanj in takoj prejeti indikacijo. Rezultat je ocena na podlagi tega, kako pogosto in v katerih državah se vozi poslovno; samo država povratka sama na koncu določi končni znesek.
Kaj to pomeni za администрацijo
Ker se znesek razlikuje po državi in vrsti vozila, ne zadostuje samo beleženje DDV na bonu. Pomembni so tudi država, v kateri je bilo tankiranje, vrsta vozila, s katerim je bila oprljena vožnja, in ali gre za osebno vozilo ali poslovni avto. Tisti, ki to vodi od samega začetka, prepreči, da bonov kasneje ni mogoče slediti pravi vrsti stroška. Več o tem, kako se tak zahtevek sestavi in preveri, je na strani o odtegovanje DDV po situaciji razčiščeno.
Viri za ta pravila — sama direktiva, seznam zahtev po državi in objave finančnih uprav — niso povsod enako jasno formulirani, države pa včasih spremenijo svoja pravila. Kako se ta informacija vodi in s katerim datumom je bila prevzeta, je pojasnjeno na strani od koder izvirajo informacije.
Ker se pravila razlikujejo po državah in se lahko nekoliko drugače nanašajo na posamezne vrste stroškov, je težko splošno reči, kaj prinese določeni račun. Za vprašanja, ki presegajo oceno – na primer o mejnih primerih med osebno in poslovno uporabo – vas napotimo na strokovnjaka za davek na dodano vrednost; mi preverimo in vložimo, vendar ne dajemo davčnih svetov o posameznih situacijah.
Tisti, ki rajši najprej preberejo pogosto zastavljena vprašanja, preden se kaj izpolni, jih najdejo na strani s pogostimi vprašanji. In tisti, ki so po branju radovedni, kaj ostane v njihovi situaciji, lahko popolnoma neuobvezujoče in brezplačno opravijo hiter pregled, da vidijo, do česa pride.